KAKŠEN JE TVOJ ODTIS NA ZEMLJI?

Objavljeno: 10.06.2021

“Don’t you dare touch any one of those wrinkles, I earned every single one of them.” Je izjavila v enem izmed člankov Audrey Hepburn. 

Če sem zadnjič načela temo o neozaveščenem sprejemanju, danes nadaljujem in se dotikam vejice od vej, ki so in vplivajo s celotno ‘umetno’ postavljeno krošnjo prepletenih energij, na naš planet, mati zemljo. 

Če želimo odgrniti zaveso zmedenosti bo potrebno pogledati v vsako najmanjšo luknjico in se ob tem spraševati kaj je tisto kar zdravi, spodbuja, ohranja in je v skladu predvsem z delovanjem narave, z nami. 

Toliko kolikor smo univerzalna bitja, toliko smo zemeljska. Ampak, ker je postala 'modna muha' to, da se plastično rastlino zamenjuje za rastlino, ki diha in skrbi za prijetno vzdušje v domu, predvsem pa čisti zrak in zdravo vpliva na naš planet, smo tukaj kjer smo(en primer od tisočih).

Blagoslavljam našo različnost in jo ozaveščeno sprejemam, se pa ne pustim preslepiti, ko mi nekdo pravi o naravnih posegih, tehnikah in metodah, ki jih v prvi vrsti sam ne živi in vanje NE verjame - kar je pa jasno razvidno iz samega obraza in telesa, koliko živimo to kar učimo.

In to je ta modna muha. Stremimo k naravnem, k BIO, EKO oznakam na proizvodih, ločujemo odpadke, posegamo po naravnih metodah, tehnikah za zdravje in lepoto, se poslužujemo različnih znanj, ki jih delimo in učimo - a smo hkrati tako oddaljeni od nje, da ji je kar slabo, glede na njena spremenjena vremenska in druga stanja.

In potem se pojavi vprašanje kako, ko pa imamo toliko znanja? Znanja, ki obstaja odkar človek ve zase in ga že vrsto tisočletij dopolnjuje z nameni po izboljšanju, napredovanju, duhovni razvitosti, celovitosti, medsebojni povezanosti itd.? In kako je mogoče, da na koncu najbolj ‘trpi’ ravno ona, ki nam daje dom? Kje je luknja?

Kaj je razlog, da smo pri tolikšnih ‘napredkih’, ki naj bi nakazovali na človeško ‘razvitost’, pred vprašanjem o svobodnem gibanju? In da je postal izziv ločiti naravno(pristno) od umetnega(vsiljenjega, naučenega načina)?  

Lahko trdimo, da ni res in da je vse v najlepšem redu. Saj je (lahko v osebnem svetu posameznika, ki se za to trudi), dokler nam sama ne odgovori z odgovorom, ki ga tudi, če ga želimo preslišati, slišimo. 

Ne bom metala vse v isti koš, ker tehtnica sama pokaže v katero smer je nagnjena. Kar pa ne pomeni, da ne zmoremo in ne bomo zmogli. 

Dragi soljudje, bomo in še veliko več kot si mislite, da bomo - le čistka je potrebna. 

Da nadaljujem. 

Velikokrat zasledim, da se sprejemanje zamenjuje s tistim, kar je pomagalo ustvariti zmedo, ki pa nas je pripeljala tako daleč, da potrebujemo povečevalno steklo, da ločimo zrno od plevela. Kajti s prostim očesom to več kot očitno ne gre. 

Tako imenovana zavesa iluzij(zmedenost), ki je nastala zaradi različnih zlorab znanja preko katerega se želi človek poveličevati, povzdigniti tri metre nad zemljo in ljudmi, z različnimi pojmovanji, nazivi, ki jasno nakazujejo, da je veliko več in vsi drugi navadni smrtniki - povzorčila to, da je iskanje vzroka, vzorcev in rešitev postala sodba in ne ozaveščeno sprejemanje. 

Kajti sprejemanje ni: “naj bo kakorkoli pač bo, meni je vseeno” in “naj vplivajo kakor želijo, tako ali tako ne morem nič.” Ali pa še huje: “Sprejemam vse, da bom sam živel v miru.”Ampak je jasno postavljanje mej z ritmom narave, ki jasno nakaže kdaj je dovolj. Mej, ki jasno zavpijejo same, brez povzdignjenega glasu ali potrebe po kakršnem koli naprezanju, kaj šele po manipulaciji -  kdaj je dovolj in kaj je tisto, kar vpliva na rast plamena, ki nas bo ali ožgal ali ogrel. 

Sprejemanje je pojem, energija, objem in dom, ki nahrani še tako osiromašeno dušo z najprestižnejšo hrano, ki je ne moreš dobiti nikjer kot le pri duši, ki ve, da se ne zlorablja nič, kar se ‘izve in dobi’, ampak le uporabi na način, ki preda naprej brez, da bi pozabila od kje in zakaj je prišla. Vem, da se sliši klišejsko, če poslušaš in bereš z (raz)umom, ki “vse ve in zna”. A po drugi strani zelo domače, če se spomneš od kje si prišla(ti duša).

In zato sem v prejšnjem (klikni tukaj) članku zapisala: “Zato sprejemanje NI VDAJA V USODO, ampak je zavestno sprejemanje in ločevanje tega kaj nam pomaga ohranjati zdravo, vibratno življenje in kaj ne. In to je RAZLIKA. Ker pa smo ‘padli’ v sistem zmedenosti, pa je kar izziv včasih ločiti, kaj to je in kaj to ni. Kajti eno je sodba, ne sprejemanje in tretje sprejemanje, ozaveščenost o življenju samem - situacijah in vsem kar si upaš priznati, vse kar si upaš raziskati, iti skozi to, se s tem pomiriti, razčistiti sam pri sebi in narediti ‘bojni’ plan za mir, ljubezen in zdravje.  Zato sprejemajte, ampak se ne pustiti na to noto preslepiti.”

In tukaj je jasno razvidna zavesa zmedenosti, ki pa smo jo nekako ustvarili in razgrnili vsi skupaj. Pa ni pomembno kdaj. Ja, že v prejšnjih življenjih. Ampak vse kar je trenutno pomembno je samo to, da je prav od vsakega zemljana, ki koristi usluge zemlje in diha njen zrak, da prevzame odgovornost. 

In zdaj si zamislite, kako bi bilo, če bi prav vsak izmed nas prevzel odgovornost za različne vplive, ki smo jih deležni tako ali drugače? 

Mogoče se zdaj kdo izmed vas sprašuje, kako sem lahko sam odgovoren za različne pojave, ki smo jim priče? Kakšen vpliv imam v skupnosti, državi, v svetu?

Z vsakim najmanjšim dejanjem, ki ga naredimo, izvedemo ali izrečemo - pustimo energetski podpis, ki lahko ostane na zemlji tudi tisoče let, kar pa vpliva na vibracijo narave, kajti mi smo ona - ker je ona v nas. 

Kratko, jedernato in jasno. Mislim, da je v tem odstavku odgovor razložen in ne potrebuje filozofske ali znanstvene razlage. 

Audrey Hepburn, ena izmed zgodovinsko najbolj znanih oseb, ki sem jo omenila na začetku, je bila ena najbolj uspešnih filmskih igralk na svetu in je v enem izmed člankov dejala: “Don’t you dare touch any one of those wrinkles, I earned every single one of them.” Revija American Photo jo je proti koncu življenja prosila, naj izbere svojo najljubšo fotografijo in Audrey je izbrala fotografijo, ki jo je John Isaacs (fotograf Združenih narodov in National Geographica) posnel njo z otrokom na eni od njenih misij za UNICEF. In ko jo je John vprašal ali bi želela, da naredi nekaj Photoshopa, ker se vidijo njene gube, mu je rekla: "Ne drzni si dotakniti nobene od teh gub, ker sem si prislužila vsako."

Nikoli ni pomislila na plastično operacijo, kajti zanjo so bile gube simbol starosti, izkušenj in modrosti in zato je lahko vzgled vsem nam ženskam, glede na to kako ponosno in samozavestno je nosila svojo kožo, svoj obraz - svojo naravo. 

In to je zame primer samozavestne ženske. Ženske, ki sprejema svojo naravo, jo časti, je nanjo ponosna in je kot posledično dokaz, da se lepota ne meri po zunanjosti, ampak po tistem kar sije iz notranjosti, da kot posledično sije tudi v zunanjosti. 

Zato pravim, da so naša dejanja in načini življenja povezani z našim notranjim stanjem in obratno - in da je prav vse samo preslikava energij, ki se jih ne vidi, pa zato po drugi strani čuti. 

Tako kot pri drevesu - od koreninskega sistema je ključno kako veliko, zdravo in mogočno bo drevo. Od korenin, ki se jih ne vidi in so v ‘notranjosti drevesa’, pod zemljo, je odvisna lepota krošnje, ki sije navzven. 

In tako je tudi pri nas ljudeh. Ne more biti drugače. Enostavno ne gre. Ker, če je sama narava tako sestavljena, kako bi potem bili drugače sestavljeni mi? Ko pa smo tudi narava? In zakaj se borimo proti tej, ko pa vidimo, da s tem puščamo odtise, ki se na koncu, tako kot zdaj, izkažejo, da vplivajo ‘proti’ nam in ne za nas. Ja nekako nas vse podpira, da rastemo in se razvijamo kljub vsemu, je vse tukaj, da nas uči in brusi, kot neizbrušene diamante(kajti to tudi smo). Ampak, če imamo mi svoje meje, zakaj jih potem ne bi mela tudi narava? Ko pa smo mi ona in obratno - povezani. 

Ne trdim, da vsi. Ampak samo raziskujem zakaj je tehtnica nagnjena samo v eno smer in ne poravnana, tako kot v prvotnem stanju, če nič ne položimo na njo. 

Vse kar je in bo postalo pomembno za nas je samo to kakšen vpliv, odtis puščamo in bomo puščali za seboj. To kako vplivamo na sedanjost, ki jo poznamo z vsemi soočanji, ki so tam zunaj, dovolj oddaljena a hkrati pomembna, ker navsezadnje vsak odtis šteje. 

Tako kot moj, šteje tudi tvoj. 

Zato sem pritisnila na stikalo in prižgala luč, ker je čas za čistko na vseh področjih, do katerih pa smo odgovorni prav vsi odjemalci in najemniki naše narave, brez izjem. 

In zato me zmoti, ko vidim, da se človek niti za millimeter ne potrudi(je mišljeno nasplošno), da bi spregovoril jezik narave, glede na to kaj VSE mu(nam) nudi. In to ni skrivnost, ker sem navsezadnje samo človek, da me moti. 

Človek, ki je bil(tukaj mislim na vse nas) poslan na zemljo da živi svojo celovitost. Lahko smo razsvetljena bitja, ampak smo navsezadnje samo ljudje. Ljudje, ki smo podaljšek narave, univerzuma in prav zato tudi tako zapleteni z lastnim umom, ker smo prišli, da to uskladimo in se naučimo razvijati sami, ker to kot očitno zmoremo, da nam je bilo to dano. Da se naučimo kako živeti s tem kar nam je bilo podarjeno kot darilo - živeti kot še eno bitje več, v telesu s čutili, ki diha, okuša, vonja, sliši in vidi z možnostjo razmišljanja, z zavestjo o našem izvoru, z vsemi vpogledi - z naravo/univerzumom. 

Če bi bili sestavljeni samo iz univerzuma čustva, ki jih poznamo ne bi obstajala - ker pa smo sestavljeni tudi iz narave, pa imamo čustva in tudi vse nagone v telesu, ker je to ona. 

Zato je pomembno kakšni smo in kako vplivamo. Predvsem pa kaj puščamo za seboj. 

Nekaj dni nazaj sem na socialnih omrežjih zasledila točno to kar samo še bolj spodbudi, da vztrajam in delujem v skladu s svojimi strastmi, s svojim poslanstvom. Primer od tisočih primerov, a ravno tako pomemben člen pri soustvarjanju odtisov.

Tale modna muha, ki je rdeča nit celotnega zapisa in trenutnega navdiha za nadaljevanje prejšnjega dnevnika - ki jo omenjam tudi na začetku, je postala novost ‘normalnosti’, ki pa se zamenjuje in si drzne, se primerjati z naravnim, ko pa naravi in njeni moči niti do gležnjev ne seže, kaj šele do kolen. 

Primer umetnih rastlin, pa potem nadaljujem. Zakaj jih potrebujemo? Zakaj smo ustvarili umetne, plastične rastline, brez energije in na vse zadnje še škodljive za planet, ker so iz plastike. Zakaj? Da se jih potem, ko se jih naveliča zavrže? Tako kot sem se že izrazila, samo še en primer oddaljenosti z naravo in naravnim. 

In zato si drznem omeniti, da ne moreš priti do naravnega videza, kot je bilo tudi omenjeno v enem izmed zapisov, ki sem ga zasledila na socialnih omrežij, tudi s popravki(plastičnimi operacijami, različnimi polnili, itd.). Ker se vidi, predvsem pa čuti, da ni ‘tistega ‘sijaja, ki ti ga lahko da samo narava. 

V katerem se pa s piko na i na koncu izpostavi še popolnost, ko pa v umetnem popolnosti ni, ker je popolnost definicija narave in univerzuma. Tega kar nam je že znano in že imamo, a hkrati (zaradi dejanj) tudi samoumevno, ne dovolj dobro, z željo po namišljeni popolnosti, ki oddalji in posledično povzroči duševno, telesno trpljenje, z nenehno kritiko do sebe, nezadovoljstvom - kar je pa jasen znak za nezavedanje, nesprejemanje(neozaveščeno sprejemanje) samega sebe - in rezultat tega, zlorabljen pojem ‘samozavesti’.

Sporočilo, ki se ga s tem nezavedno ali pač, izpostavlja pa je, da je: ‘Pomembno kako izgledamo, pa četudi gremo čez svojo naravo, da je potrebno, če se želiš počutiti popoln, iz telesa narediti umetnino, ki pa ti jo lahko naredi le lepotni kirurg, da nismo dovolj takšni kot smo in je zdaj to kar nam je dala narava(telo) potrebno popraviti(ki pa je že samo po sebi umetnina), s širjenjem znanega pregovora: “Za lepoto se potrpi”.

Ja, ampak z drugimi načini, bolj prijaznimi, spoštljivimi do telesa, obraza, s tistimi, ki tudi pomagajo, da se sprejmeš in se imaš rad. S tehnikami, ki naraven pristen sijaj, spodbudijo - da si potem ‘upaš’ pokončno nositi svoj obraz in kožo, s spoštovanjem in hvaležnostjo, da si takšen kot si. 

Kajti vse kar je nasprotno temu, je samo bežanje od sebe, pa čeprav na prvo žogo zaradi vizualne perfekcije, ki nam jo kažejo naše oči, ne izgleda tako.

To, da smo se rodili tako kot sta nas oblikovala narava in univerzum, je častno. Vsaj zame.In ko spremljam vse to se počutim ravno tako kot, da se prodaja mačka v žaklju. 

Naravno se zmanjuje z umetnim in sprejemanje z neozaveščenostjo.

Z vsemi ‘hitrimi’ popravki se samo zakamuflira ‘tisto’, kar želi človek zanikati samemu sebi in se zato niti v ogledalo ne more pogledati več, ker mu gre na živce tisto kar vidi.

Npr. zakriti padec zgornje veke s plastničnimi operacijami, polnili, zaradi ‘staranja’(zame zorenja) – s tem naše zadovoljstvo samo zakamufliramo. Ko pa navdušenje mine in vidimo, da s tem v bistvu nismo naredili nič, se pa zopet rodi želja po izboljšanju in se vrtimo v krogu negotovosti, nenehnega nezadovoljstva, ker se ne sprejmamo in imamo tendenco po nečem, kar nas ‘zacikla’ in ne osvobodi.  In zato pravim, da smo s tem samo še bolj poteptali svojo ''samo-zavest’’. Zavest o samemu sebi. Nezavedno ali pač. Kakorkoli že, smo jo.

Vsak naj dela to kar želi, ampak naj tudi premisli o tem, kakšno sporočilo daje in kako to, da smo takšni kot smo, vpliva na naš planet, na razvoj človeštva – predvsem pa kako bo to vplivalo na generacije, ki prihajajo za nami.

Sama verjamem, da sta različnost in ozaveščeno sprejemanje, rešitev za nastale sitaucije. Ampak ‘tista’ različnost, ki je v skladu z naravnimi, univerzalnimi zakoni in ne gre čez naravo, ker si želi iti čez njene zmogljivosti in njena čustva. 

Dokler ne bomo dojeli, da nam je dovoljeno iti samo do njenih mej, ne bomo izboljšali situacij, ampak se samo še bolj zapletli. In to je veliko, predvsem za nas ljudi, človeka je to neomejeno. Kaj bi še radi? Ko pa imamo že vse. 

Kaj mislite, kakšno sporočilo je to za otroke, ki so kar naprej izpostavljeni družbenim merilom ne-dovolj dobrosti? Kakšno?Je to sporočilo, ki se glasi: “Sprejemam se?”Je to sporočilo, ki nagovarja: “Stran z umetnim, izberi naravo?”

Vem, da imamo različna mnenja in lahko se tudi ne strinjate z menoj, ampak vse kar želim je samo posvetiti tam kjer je temno. 

Če želimo rešitve bo potrebno posvetiti v vsako najmanjšo luknjico, tako kot sem to izpostavila na začetku - in ne samo nekje, ker je vse med seboj prepleteno. 

Zaradi naslednjih izjav: “Razmerja njenega obraza so po besedah kirurga čista perfekcija, do tega pa si pomaga z različnimi popravki...”,  “To je po mnenju strokovnjaka najbolj POPOLNA ženska”, “razmerje med nosom,ustnicami in brado na njenem obrazu je popolno”, “ker pa želim dobro izgledati se poslužujem različnih metod, ki mi to omogočajo..”, ipd., ki pa jih lahko zaslediš vsepovsod - se spodbuja ne sprejemanje in ne dovolj dobrost. 

Deklice, najstnice, punce, pa tudi ženske, se zaradi takšnih in podobnih dejanj počutijo manjvredne, ne zaželjene, so do svojega telesa agresivne, posegajo po različnih metodah, ker mislijo, da ‘morajo’ izgledati tako kot ‘tista’ na sliki, če želijo, da bodo sprejete v okviru “modnih trendov”. 

Pa ni res. 

Ampak tako kot sem že poudarila - nezavedno ali pač, so sporočila med vrsticami, če jih bereš, takšna. 

Res, da si na začetku preden pridemo na zemljo, izberemo svoje življenjske lekcije, ampak si jih sproti ustvarjamo tudi sami, da je potem vpliv takšen kot je. 

Želim nas samo postaviti v čevlje narave, ker želim, da nam je samo še bolj mar za sočloveka. Res, da smo v prvi vrsti mi, sami zase pomembni - da zadovoljimo potrebe in želje, ki jih čutimo in v prvi vrsti sprejmemo sami sebe. Ampak se ne gre samo za nas, gre se za VSE NAS. Zato je pomembno kakšne podpise in odtise puščamo za seboj - kako vplivamo nase, ljudi in naravo. 

To kar predstavljamo in kakšni smo je glas notranjosti, ki se je ne vidi, ker se jo lahko samo začuti. Zato je zame pomembno kakšno notranjost sije naša zunanjost, ker vpliva na vse kar vidi in na vse česar se dotakne. 

Kot sem že dejala na začetku, je to samo vejica od vseh vej, ki jih ima krošnja, na videz zelo nepomembna, a vpliva tako močno, da je še kako potrebno, da jo izpostavljamo in ozavestimo. 

Na zemljo nismo prišli za to, da bi sami sebe uničili, ampak smo prišli, da živimo. Zgodovina uči, da smo pozabili kaj nam je bilo dano in naročeno - zdaj je pa nastopil čas, da se to spomnimo.

Objem, V

Več dnevnikov