KO NAPISANE BESEDE, KI JIH JE NEKDO NEKJE NEKOČ PRVIČ ZAPISAL, POSTANEJO TVOJA REALNOST
Objavljeno: 11.11.2021Saj ne vem niti kako bi začela in ker ne vem, bom začela tako.
Spet sem nazaj, tam kjer sem najrajši.
Za računalnikom, s prsti nad tipkovnico ob najljubši skodelici, najljubšega čaja.
In ugani kateri je ta okus. Jabolko cimet. Presenečen/a? Ti, ki me poznaš, nisi. Ti, ki me pa ne, tebi je pa vseeno. No ja, gremo k bistvu.
Če ga najdem še danes.
Če najdem ta začetek, ki pa niti ni začetek, ampak že cel napisan dnevnik, z drama-komično romantično zgodbo, potjo prebujanja, ko sem se iskala in se zaletela v sebe, s spiritualnim pridihom, vseh energij, s katerimi smo prepleteni, z znanjem prepletena življenjska zgodba, s češnjo na vrhu, ki pa se hočeš ali ne zgodi ravno takrat, ko ne razmišljaš, ko ne iščeš, ko ne veš, ko si z glavo čisto nekje drugje, ko misliš, da kaj takega sploh ni mogoče, ker je to že za lase privlečena ali pa pocukrana bučka - se pravi, ko je čas.
In ko sem napisala ‘hočeš ali ne’ sem v bistvu mislila - hočeš.
In še kako. Nekako si to vsi želimo, vsi o tem razmišljamo, sanjamo, fantaziramo, da na koncu še vse kar ni, naredimo ali pa sami sebe prepričamo, da je, samo zato, da bi obstajala. Nekako se tega v sebi iskreno tudi bojimo, ker ne vemo, ker nismo 100%. Ker še vedno je to samo nekdo rekel, nekje napisal in naprej delil. In ker je takšnih kar nekaj, z različnimi pogledi, zaznavanji, občutki in filozofijami, miti, znanji v ozadju, so informacije meglene.
Kot gosta meglena jesenska jutra.
Zato pa jaz verjamem samo svojim občutkom.
Tukaj ni logike.
Tukaj ni nobene filozofije.
Nobenih znanstvenih zaključkov.
Tudi navodil ne.
Tukaj so samo občutki.
Občutki na katere se lahko zaneseš, ko odpove vse kar veš in si poznal, ker si mislil drugače.
Tukaj zdaj govori življenje, ki ti nastavi zrcalo, ko je čas in ne zgodba, ki si jo slišal od nekoga ali pa jo nekje prebral. Znanje, ki pa ti je bilo predano, ti pa lahko veliko koristi, seveda, če znaš povezati, če znaš prisluhniti vsem napisanim besedam med vrsticami.
Med tem, ko razmišljam kako bi začela in s tem dolgovezenjem, če lahko temu tako rečem, hodim okrog riti v žep, se oziram tudi čez okno in razmišljam o smešnem usodnem pripetljaju, ki se mi je zgodil, ko sem se selila v novo stanovanje. Nekateri bi temu rekli naključje, ampak zdaj že vemo, da teh ni, če so, so pa še ta na-ključ.
Navsezadnje usoda, preplet dogodkov, situacij, vzorcev, prepričanj, s pospeškom še kakšnega planeta v ozadju, sem prišla do sem kjer sem. Z drugimi besedami, zaradi usodnih odločitev in pa tudi tistih pogodb, ki sem jih podpisala, še preden sem se rodila.
Ko sem se preselila, sem prišla s tem tudi nazaj domov, nazaj k sebi.
Pa nima prostor in kraj, kjer bivam nič s tem. Dom sem našla nazaj v sebi, s tem, ko sem našla sebe in ob osebi, s katero si delim energijo. Ob osebi, ki mi je nastavila eno izmed največjih ogledal, v kateri sem ozrla sebe in od presenečenja, od vseh privzgojenih načinov življenja, pa tudi strahov, želela zbežati.
In tudi sem.
Dokler nisem ugotovila, da tečem v krogu, ker ima tukaj nekaj veliko večjega od vseh nas, prste vmes.
Želela sem najti sebe in se na svojo željo, tudi v sebe zaletela.
In ko sem se zagledala mi ni bilo nič jasno, ker ni bilo tako kot sem si predstavljala, da bo. Oz, da je bilo tako, o čemer v bistvu niti razmišljala nisem. Niti pomislila in zato sem se ustrašila, ker nisem mogla verjeti svojim očem, kaj šele občutkom, ki so bili v tistem obdobju ‘v Bridget Jones’ sceni.
Ves čas sem se spraševala kako je to mogoče, da čutim to kar čutim, da se počutim kot da sem doma ob nečem, kar mi je neznano, tuje in zakaj bi naredila vse, za nekoga, ki ga poznam komaj nekaj ur. Nekajkrat sem tiste dni resno vprašala samo sebe.
Vsi poznani načini življenja, vključno s prepričanji kaj naj bi bilo prav in kaj ne, so mi govorili, da je vse kar se mi dogaja, zelo narobe. Da ne smem, da ni prav in da naj bom pametna.
Ampak roko na srce, kaj pa pamet sploh je? Slediti besedam in prepričanjem, ki nam jih je nekdo izrekel, nečemu kar smo se odločili verjeti? Pa še to ne? In smo nenapisana “pravila”, ki pa ta sploh niso, ker ne obstajajo, vzeli za svoje in po teh živeli?
Spet bučke!
Kakšna pamet prosim vas! Tukaj gre samo za dobro presojanje, za odločitve, ki pa temeljijo na izkušnjah in intuiciji - zaradi občutkov, ki so v ozadju. Temelji in razlogi - zakaj smo tukaj kjer smo, da potem iščemo definicije za pojme, ki nas samo ponoči, ko/če ne moremo spati, preganjajo!
In vedno želimo ali ne, gre samo za te. Za občutke. Za to kar se nam zdi smiselno ali pa tudi ne - zaradi teh. Pika.
No in če se vrnem, ravno ti občutki, da je to veliko več kot samo bežanje, pred ‘bog si ga vedi čim vse’ in zatekanje k nečemu novemu, ki je neznano in skrbi za dobro prekrvavljenost, zaradi čustvenega primankljaja v preteklosti, odnosa, ki ga deklica za pravilen čustven razvoj nujno potrebuje - so mi govorili čisto nekaj drugega. Da ni to zaradi tega, kar bi mi najverjetneje rekel kakšen psihoterapevt, človek, ki sedi na stolu in razmišlja kaj vse nam bi lahko bilo, pa v bistvu na koncu pravzaprav nikoli zares ne more vedeti. Ker kako bo nekdo drug vedel kaj se dogaja v človeku, ki še sam zase ne ve, kaj. Lahko predvideva, nam približa in pomaga z različnimi metodami, ki nam navsezadnje lahko tudi pomagajo, odvisno od posameznika, ampak vedeti je pa nekaj čisto drugega. Da se ne bomo narobe razumeli. Spoštujem in sem hvaležna za njihovo delo, še sama sreča, da jih imamo, ljudi, ki prisluhnejo, ko nihče ne sliši - Vse kar sem želela povedati je samo, da ve lahko samo tisti, ki bije bitko s tem. Pa pustimo to za kdaj drugič.
Torej, da ni to zaradi tęga, na kar bi, si priznamo ali ne, najprej (verjetneje) pomislili - ampak, da je v ozadju nekaj veliko večjega.
Tako, da s tistim dnem sem nekje globoko v sebi, tam kjer stanuje jaga baba, vedela. Vedela, da sem krepko oplela.
Vedela, da je to nekaj kar sem že živela, pa čeprav mi je bila že sama misel na to, sporna - sem vedela.
V sebi, tam kjer se korenine razvejajo v deblo, ko sem gledala svoj odsev, dokler mi ni življenje zaradi moje ziheraške narave začelo nositi potrditve, ki pa so mi od vsega skupaj na koncu, še najbolj jemale sapo, ker sem potihem začela razmišljati, da je pa mogoče res nekaj na tem kar je nekdo enkrat v daljni preteklosti izjavil in s tem povzročil gosta meglena jesenska jutra, da zaradi tęga še ptiči peš hodijo, ker ne vidijo - ker ne morejo, ker navsezadnje kako pa bodo, če pa v svetu vlada ena velika zmeda.
Draga bralka, dragi bralec.
Ne vem koliko verjameš v pravljice, ampak to ni pravljica. No ja, je, moja pravljica z vsemi pravljičnimi junaki kar si jih lahko zamislite.
Ampak to ni moj cilj. Moj cilj so občutki. Temelji, korenine, semena. Naš izvor. In ne fantazija. To kar živim in ne nekaj kar sem nekje prebrala ali slišala ali verjela.
No, če pa sem, pa v bistvu nisem verjela, takrat s tisto glavo, ko sem slišala ali prebrala, ker kot sem že dejala na začetku je to res za lase privlečena bučka, ko si prežet zgolj samo z materialnim stanjem duha in ti je vse kar poganja kri po žilah, brezveze. Sem si pa želela, ja, verjeti, da je nekje nekdo, tam za sedmimi gorami in za sedmimi vodami. Pa kaj. Navsezadnje sem samo človek.
Oziroma pardon - ženska.
In to, bi si upala trditi, da so sanje vsake deklice. Ženske, ki si to upa priznati. Ker nekje tam v sebi, si vse globoko želimo moškega z veliko začetnico in pa, da je navsezadnje še naša duša dvojčica.
Zelo romantično ampak, če se mene vpraša tudi zelo dolgočasno.
Zakaj? Ker smo samo me tiste, ki se ‘moramo’ rešiti oz. popravek, bi bilo dobro, če bi rešile samo sebe in nekje v podzavesti prenehale čakati princa na belem konju, našo dušo dvojčico, ker se ta zgodi, ko si z glavo čisto nekje drugje, ko o tem ne razmišljaš, ko se življenje odloči, da je čas, da prispevaš nekaj, kar je večje od vsega skupaj. In ko se to zgodi zelo dobro veš in to čutiš vse do pet. Pa četudi si nočeš priznati. Četudi v to dvomiš, se temu želiš ogniti - pa mi verjemi se nočeš, pa čeprav se zdaj mogoče sprašuješ zakaj bi se, ko pa je to nękaj najboljšega kar se ti lahko zgodi - pa mi spet verjemi, da v takšnih trenutkih presentiš še samega sebe oz. tisto verzijo sebe, ki predstavlja tebe, dokler ne ugotoviš, da se sploh nisi imel oz. da to sploh nisi bil ti.
Ker, ko ta pride, ti tudi pokaže na kaj vse si v življenju pozabil, kaj nosiš v sebi, kdo si, pa si ne upaš priznati. Pokaže ti tebe, med tem ko zreš v sebe.
In verjemi, to je lahko prava apokalipsa.
Apokalipsa pa zato, ker tako to tudi izgleda. Toliko kolikor je lepo, je tudi kaotično. Kaotično pa v tem smislu, ker ti kar naenkrat postaja vse jasno. In to ozaveščanje, lahko izgleda prav strašno.
Um se ti začne bistriti, v življenju si pripravljen na odločitve, na katere prej niti pomislil ne bi in kar naenkrat se zagledaš, si vse začneš priznavati - kar pa je na nekakšen način turboletno in pomirjajoče. Misliš, da se ti življenje obrača na glavo, v bistvu pa končno lovi prave koordinate, na katere se boš lahko resnično zanesel. Začne se bitka z egom in z vsem kar si živel, kar poznaš, da spregledaš in si priznaš, da pravzaprav nisi vedel nič in s tem začneš stopati po svoji poti. Lahko bi celo trdila, da te udari po prstih, po vseh vzvišenih pogledih, ki si jih imel in jih imaš nad življenjem na sploh. Z namenom, da te prizemlji in ti pokaže kaj življenje pravzaprav je, da najdeš svoj smisel in pričneš živeti v skladu z njim. In takrat se pravzaprav vse skupaj komaj začne. Pot, ki pa spet ni pod garancijo, ker je prvi pogoj to, da odvržeš vse ovire, prepričanja, vzorce, načine, ki ti ne koristijo več - pogoj, da začneš in si upaš (za)živeti sebe.
Svoje poslanstvo, ker to je tudi eden izmed tistih razlogov, zakaj pride, zakaj se srečamo. Da te opomni in spomni, da si tukaj, da narediš veliko več kot si, si kdaj mislil, da boš. Z energijo, ki se zrcali, ti pokaže svojo moč, za katero prej sploh vedel nisi in ko jo spoznaš, se je vstrašiš. V bistvu se te moči vstraši življenje, ki si ga pred tem živel.
In ko se to zgodi, od vsega skupaj potrebuješ ravno poguma največ.
Poguma, zaradi katerega si pa lahko prav ob čisto vse, ker greš za nečim norim(tako kot se zdi na prvi pogled) in družbeno nesprejemljivim. Zakaj? Ker na videz izgleda življenje, ki je nasprotje temu kar je primerno, napačno in ne primerno.
Ker ravno to je potem tisto kar se od tebe ‘zahteva’ - tvegati poznano življenje, za življenje v katerem vse kar si poznal prej, odpade. Pa ne zato, ker je to nuja, ampak, ker si to začneš želeti - za življenje v katerem pričenjaš živeti sebe. Edini bremzi sta lahko potem samo še vzdržljivost in vera.
Koliko moči in sposobnosti boš imel med norenjem viharja, ki pa se je komaj začel pripravljati a je hkrati tako osvobajajoč, da postane že nepomemben.
Kajti to med drugim tudi je. Začne se intenzivna čistka na vseh področjih v tvojem življenju.
Čistka na vseh področjih, kar pa nakazuje v prvi vrsti na čistko tudi pri vaju dveh. In ker je vse skupaj tako turboletno, na začetku niti ne veš kje se te glava drži, kaj šele, da bi razmišljal o kakšnih metuljčkih, ki seveda so, ampak v tem primeru ne tako v odspredju. V ospredju je ljubezen, ki je večja od metuljev v trebuhu, ki samo letajo sem ter tja, dokler ne odletijo in pokažejo realno sliko. Tukaj je v igri nekaj veliko večjega in se niti ne zmore primerjati z vsemi definicajimi zaljubljenosti in ljubezni, ki jih poznamo. Če je za ljubezenska razmerja značilno to, da so na začetku metulji in je vse lepo in prav, je pri tem ravno obratno. Začetek je nekako podoben koncu, ki bi mu najraje ubežal, s tem, da mu nočeš, ker je povezava in to kar čutiš, večje od strahov in prepričanj, ki jih živiš. In šele potem se nekako, ko pri sebi že nekaj udejanjiš, razčistiš in skupaj preživiš vihar, začne jasniti nebo, da vse skupaj in vse česar se dotakneš, občutiš lahkotneje, ker spet nekje globko v sebi veš - da ne glede na vse, če se je ta odnos zgodil, bo tudi vedno trajal.
Ja napisala sem vedno. Pa čeprav vemo, da ni nič za vedno. Da ni garancijskih pogodb, ki jih sami pri sebi kar naprej podpisujemo, pa čeprav se ali pa tudi ne zavedamo, da to v resnici nič ne pomeni, ker ima vse svoj rok trajanja. Vse je samo vprašanje časa.
Za telo.
In če kaj drži, drži to.
Na nič nismo vezani - smo pa po drugi strani povezani in je to potem tisto edino kar nas veže v neskončnost tudi, ko se naše telo poslovi od zemeljskega življenja.
Zato potem tukaj ta ‘vedno’ pride v poštev. V vseh drugih primerih pa odpade.
Tukaj ni scenarija kot ga poznamo ali pa si ga želimo, ker pozabimo, da ima nekaj večjega prste vmes. Veliko večjega kot le podpis na papirju, ki naznanja, da sta poročena. In ko napišem ‘veliko več’, tako tudi mislim. Ker je takšna povezava večja od papirja in ne pomeni nič. V bistvu tudi, če ga ni, je tako kot, da je.
Primer: Lahko se tudi kratkorkočno oddaljimo drug od drugega, ampak po srečanju, ko se enkrat spoznamo, poudarjam - ne glede na vse, si še vedno tukaj drug za drugega, z roko v roki, pa čeprav na daljavo ali pa samo v mislih drug z drugim, do dneva, dokler se ne snideta spet.
Temu razmerju želimo ali ne, ne moremo ubežati.
Zanimivost od vsega kar se dogaja, ko prideta skupaj je pa, ko ugotovita kolikokrat bi se že morala srečati, pa se nista, ker je vedno nekaj ali nekdo posegel vmes ali pa sta se, pa sta enostavno samo odšla mimo drug drugega, ker čas ni bil še zrel.
To je ravno tako kot, da bi eno polovico sestavljanke prilepil k drugi in dobil celotno sliko. Koščki so pa vse povezave in to kar sta, kar vaju veže in povezuje že odkar sta prišla na svet.
Ker je povezava premočna.
V bistvu je vir energije en.
Skupen.
Zato sta si največje zrcalo od vseh zrcal, ki so na dnevni bazi, s svojimi nalogami in lekcijami.
Toliko kolikor imata skupnih pogledov, občutenj, interesov in neverjetnih telepatskih sposobnosti, sta si tudi različna. Na prvi pogled vaju verjetno človek ne bi dal niti skupaj, kaj šele pomislil, da je kaj takega sploh mogoče, zaradi družbenih, naučenih, spodobnih načinov življenja.
Ampak samo dokler se vaju ne začuti.
No in zdaj sem ga našla.
Končno.
Začetek, ki je konec.
Samo konec tega dnevnika.
Ja, kaj si pa mislil/a?
P.S.: Sicer pa, je to samo dnevnik. In vsi vemo, da so dnevniki polni nakladanja.