S teboj delim zapis iz dnevnika, da IMAŠ KOT POSAMEZNIK MOČ!!
Še vedno dvomiš v to, če imaš res?
Ok, dovoli, da te nekaj vprašam:
Želiš boljši svet?
Želiš več ljubezni?
Več prijaznosti?
Občutek svobode?
In vse tisto kar si želiš videti (v lastnem) drugod po svetu?
Imaš želje?
Če je odgovor DA, kaj še čakaš? To ti samo pove, da živiš, da imaš upanje, da zmoreš in da imaš že vse kar potrebuješ, da začneš. Ker tam kjer je želja je tudi pot. Želja ti samo pokaže kje moraš začeti, kaj si dati, kaj ohranjati in dajati.
Naj bo tvoja BORBA, borba ZA MIR, za LJUBEZEN, TOPLINO med ljudmi, občutek SVOBODE in za vse tisto kar si želiš s točno vsemi temi kolikor jih lahko v tem trenutku premoreš.
Še vedno dvomiš, da ne zmoreš ničesar spremeniti?
Saj ti ne pravim, da spremeni svet okoli sebe, mogoče si me narobe razumel/a. Najprej začni pri sebi in vse to kar sem naštela uporabljaj pri sebi, do sebe in potem deli tudi z drugimi SEBE, če želiš TO spodbuditi tudi drugod po svetu.
Kaj pa, če bi s sabo ravnal/a kot z majhnim otrokom. Predstavljaj si sebe v otroških letih zraven sebe. Kaj bi si rekel/rekla? Bi sadil/a dvom? Strah? Obup? Jezo? Negativnost? Ali bi stopila v čevlje poguma in naredila vse lepo kolikor lahko? Situacijo obrnil/a sebi v prid in si rekel/rekla, da je še za vsemi nevihtami posijalo sonce? In vmes prišla še mavrica? In da dejmo vzeti tisto najboljše kar lahko in to uporabiti.
Še vedno ne?
Ker se ti svet ruši?
Ker ne moreš?
Ker so ti vzeli?
Ker je nekdo kriv, da se ti tako počutiš kot se?
Z vsem tem znanjem, ki ga imamo in z vsemi knjigami, ki jih beremo, drug drugega spodbujamo in delimo zapise od drugih - kaj res znamo samo to? Kaj pa, če bi to najprej živeli?
Ja veš Valentina ni enostavno. Ne veš kako je, lahko je tebi to govoriti... ker imaš to in to.. jaz sem pa tukaj in ne morem kar tako,.. Mene so, izgubil/a sem,.. nimam...
Khm. Da se ne zapletamo.
Dragi sočlovek. Obuj čevlje poguma in prevzemi to častno nalogo.
Samo TI lahko samemu sebi vzameš. Življenje NAM KAR NAPREJ DAJE, kaj ne vidiš? Ne pa vzema! Počakaj, ustavi se.. in se ozri okoli sebe. POGLEJ KAJ VSE IMAŠ in ne kaj vse ti manjka in kaj nimaš!
Ko nam je nekaj "vzeto", se nam po drugi strani tudi vedno veliko ponudi. Priložnosti kar mrgoli! Ne zapletajmo se z identično energijo, ki naš planet samo zastruplja, ampak se borimo z ljubeznijo, s tistim kar želimo VIDETI, ŽIVETI, OBČUTITI.
Če greš(se odzoveš) z identično energijo kot jo mogoče prejemaš(ker to dovoliš samemu sebi) oz. je okoli tebe, ne spremeniš NIČ, ampak to samo še povečaš, pomnožiš, sebe pa še bolj zagreniš! In to potem seješ po socialnih omrežjih. In med druge ljudi. Kako je slabo. Čakaj malo. Življenje ni ne slabo ne dobro, ampak samo JE.
Ne nisi kriv/a za situacijo, ki se dogaja. Si pa odgovoren/a kako se boš odzval/a, kako to uporabil/a.
Zazri se vase. Če čutiš to kar čutiš, vedi, da je to okej. Ampak samo ti lahko s tem opraviš. Se soočiš. Nihče drug ni kriv, da to kar se je sprožilo v zunanjosti, nate vpliva tako. Svet dojemamo skozi sebe in ker imamo sami pri sebi izzive in naloge, poslanstva, ki jih 'moramo' opraviti.
Poglej se. ZMOREŠ. In zato te še enkrat vprašam. Res še vedno dvomiš, da nimaš moči? Res nimaš vpliva? Res misliš, da življenje(ljudje, situacije) delujejo proti tebi?
Kaj bi si rekla? Kot otroku?
Raje odvrži vlogo žrtve in bodi ponos najprej samemu sebi in vsem ljudem, ki jih imaš v svojem življenju. VZGLED, da lahko tudi, ko izzivi kažejo zobe.
PA JIH POKAŽI NAZAJ! S tistim kar želiš videti.
Namaste.